17.01.2012

Žalostno dejstvo je, da novi zakonik postaja še eno od »ne-referendumskih« vprašanj, v katerem strah in predsodki marširajo po naših nevronskih mrežah. Dr. Andraž Teršek, pravnik, v Studio City, 9.1.2012 (25:20 min) potrdi to, kar Amnesty International s stroko v zaledju že lep čas opozarja: dogaja se kršenje ustave in politizacija sodniške stroke. Srčika teksta je namreč strokovno pravno vprašanje - ali naj istospolni pari enakopravno vstopajo v postopke posvojitve otrok ali ne. In če za stroko ni problema, čemu panika in referendum?

Pravna stroka trdi, da ker se politika glede tega ni  znala ali zmogla odločiti, bi se namesto nje moralo sodišče, tako pa je isto državljane, ki o strokovnem vprašanju ne (z)morejo odločati, krivično postavilo pred ustavno-pravni izpit. Poleg tega, kot trdi druga gostja oddaje, dr. Darja Zaviršek (27:50 min), da velik del državljanov pri presoji o zakoniku nima drugega vira kot to, kar je Civilna iniciativa za družino in pravice otrok uspela v javnosti ustvariti "skupaj z vojsko cerkvene elite". Ta z agresivnim diskurzom in nezdravo argumentacijo v javnosti (Pogledi Slovenijje, 5.1.2012) spodbuja in tudi gradi sovražno vzdušje do drugačnih oblik zvez in družin, kar tudi prispeva k polarizaciji pogledov. Skozi ta očala pa zgleda, kakor da živimo vatirani, v neki od globalnega sveta izolirani tradiciji, v kateri ne živi nobena druga družinska oblika kot le tradicionalna družina z očetom, mamo in otrokom.

 

Sodna oblast reže vejo, na kateri sedi
V obstoječem podhranjenem javnem diskurzu izpadejo državljani kot "referendumski subjekt" povsem nekredibilen odločevalec, ker je neizobražen in neozaveščen. Je pred izjemno veliko odgovornostjo, toda nič kriv. Takšen je demokratični proces, poleg dobrega lahko vsili tudi zlorabo nekaterih ali prisilo manjšine nad celotno družbo. Z odločitvijo sodstva, smo hkrati dopustili, da se na široko odprejo vrata nezdravi in »strašljivi argumentaciji« nekajdesettisoč glave množice. Dr. Teršek sumi na politični pragmatizem, voljo do moči sodne veje oblasti, saj meni, da s tem, ko je dovolila referendumsko presojo, sama sebi jemlje kredibilnost in avtoriteto. Civilna iniciativa s svojimi akterji pa okrog izhodiščnega ustavno-pravno nespornega zakonika sproža ne le problem, temveč kar moralno paniko, v kateri to pravno temo nonšalantno zreducira na politično vprašanje, ki se iz ust gorečih nasprotnikov zakonika sliši tako: Ali ste za to, da zakonik uniči tradicionalno družino z očetom, mamo in otrokom? Mimogrede, če se malo spomnimo preteklih referendumov, smo lahko mnogi ugotavljali, da marsikatero od teh vprašanj enostavno ne sodi na referendumski meni in kažejo le na politično in pravno nerazvitost družbe.

 

Kakorkoli, imamo, kar imamo. Za Družinski zakonik je jasno, da sloni na svobodi in integracijski drži, zato želi upravičeno doseči enakopravnost različnih oblik partnerstva in zveze, ki se z otrokom želijo formirati v družino, pri čemer pa tradicionalna družina ni v ničemer ogrožena, saj zakon nikakor ne posega v obstoječe stanje. No, kot bomo videli spodaj, problem je nekoliko "nižje narave". Pluralizem socialnih oblik je zgodovinsko prisoten tako pred cerkvijo kot pred antropologijo, družbeni sistemi moči so jih le različno (ne)varno in (ne)učinkovito regulirali. To ni nič novega, se pa strah pred drugačnim ponavlja in obnavlja, kaže različne podobe v znanih "izmih". Je kulturološki faktor človeškega razvoja, potrebno se ga je naučiti ustrezno regulirati. V tem je tudi malo umetnosti: pri psihoterapiji se to dela z ustvarjanjem varne in strukturirane celostne komunikacije - terapevtskem odnosu, v družbi pa z javnim, a prav tako strukturiranim diskurzom, v katerem glavno vlogo nosi argument. Občutek imam, da je problem, ker v diskurzu ni potrebne varnosti - kot družba smo v nekakšnem "praznem teku", šele iščemo vloge, smernice, pravila in odgovornosti v dialogu. Potrebno bo več energije vložiti v pristop, razvoj in samozavedanje.

 

Razvoj ali arhaični vzorci?
Zatorej quo vadis - gremo po poti razvoja ali kaj? Če knjiga v družbi ni dostopna vsem, zavlada moč informiranih; če volilna pravica ni dostopna obema spoloma in različnim slojem, zavlada šovinizem; kjer kapital ni dostopen vsem, bogati izkoriščajo; kjer splav ni dovoljen, se nevarno posega v osebno svobodo; kjer varnost in resnica nista dostopni, prevladajo strah in zlorabe. Končno, komur otrok ni dostopen, tam trpijo vsi - otrok in ti, ki ne morejo do njega, tistega resničnega ali čutenjskega. Družina je tam, kjer je otrok s starši, s skrbniki. Kako različno in varno je ta organizirana, pa je drugo vprašanje – za vse družine.

 

Politično mitološki diskurz, ki ga (pasivno) agresivno vzdržujeta pripadnika in spredstavnika RKC z dr. Tadejem Strehovcem in Alešem Primcem na čelu, nam o t.i. "mavrični družini" nenehno sporoča kako gre za t.i. nenaravni tujek v "staroselskem" ali "pravovernem" jedru tradicionalne družine z očetom in mamo, ki da jo ogroža, maže, uničuje in sprevrača. Prav bizarno. Označiti kar cel zakonik za »škandal«, »omalovaževanje družine«, "prefinjen poskus vlade" ipd., je nesramna in agresivna politična instrumentalizacija in mobilizacija strahu pred drugačnim. Je konstrukt v službi politične in moralne moči, s svojimi obrambnimi mehanizmi določenega dela skupnosti želi preprečiti formalno priznanje in širjenje človekovih pravic in odgovornosti v družbi. Argumentacija, ki se je poslužujeta ti dve osebi v javnosti, je polna dvojnih sporočil, zanikanja, sklicevanja na avtoritete, populizma in protislovij, ... da se ti upre. A to še koga prepriča? Sta se vprašala kakšno luč s tem izpostavljanjem mečeta na cerkvene kolege in brate, od katerih je kar nekaj družbeno aktivnih in kredibilnih ter uglednih posameznikov?

 

Nikoli ni težava, ko javno zagovarjaš lastno stališče, pa čeprav je lahko iracionalno, je pač tvoje. Da pa z enim vzorcem negotove populacije o tem vprašanju, ki jo zaradi pomanjkanja argumentov polniš s polresnicami, sklepaš kar na družbeno večino, je neresno. V javnem zgražanju, ki je pomenljivo polno strahu/napadalnosti namreč spregledamo, da sta odpor do posamičnih členov zakonika uspela ustvariti vzdušje zavračanja celotnega zakonika; in ne samo zakonika, njegovih zagovornikov, vlade in naenkrat kar celotne Slovenske države in politike. Res, to je uspela ustvariti javna sistematična projekcija strahu, ki seveda ni selektivna; prestrašeni ga, kako drugače, niso pripravljeni priznati in to je razpoloženje kot ga poznamo. V njem pa rinemo v pozabo, s tem se kot družba ne razvijamo. Mar se ne ravno spremembami in inovacijami v družbi in kulturi, povzročenimi z različnim, novim, drugačnim, šele lahko razvijamo? Ne glede na vse, diskurz, ki trenutno prevladuje, je nevaren, zato mu je potrebno odvzeti moč. In najbolj nespametno se je temu upirati in zoperstaviti z enako gorečo nereflektirano razpravo o cerkvenih zlorabah tradicionalne družine in družbe, ki je vidna po slovenskih forumih in nekaterih ugovorih v javnosti. Temu se raje izognimo, ključni so vera v človeka z argumenti in etično držo. V tem najdemo varnost in spoštovanje. Upam le, da se tega vedno več družin zaveda.

 

Obstaja rešitev - preobrazba
Če smo za razvoj odnosov, bo obrambno držo potrebno razkleniti in jo preseči tako, da se odločimo v komunikacijo spustiti ranljivost ali, če hočete, sočutje, a najprej do sebe. Najprej moramo sami predelati svoje zaplete in zaceliti stare rane, le kdo je ta, ki jih ne pozna? Šele potem bodo misli čiste, argumenti zdravi in sočutje prisotno. Strah in njegovo dinamiko je pač potrebno spoznati, za premislek o njem se tako verujoči kot ateisti lahko naslonijo na različne vire, kar je komu bližje, tudi na novozavezno modrost, na katero sem se spomnil iz besedil eksegeze v krasni kristologiji motiva strahu. Kakorkoli, strah kot tudi druge afekte (jezo, sram, veselje...) je potrebno najprej priznati, da pridemo s tem, kar je zadaj v stik, šele tako ga lahko poimenujemo in ovrednotimo, se počasi izobrazimo v odgovorne in kvalitetne sogovornike z občutkom za spoštovanje (meja). Tako lahko sprejmemo različno, drugačno, tako se nenazadnje naučijo sprejemati navidezno popolnoma različni svetovi kot sta moški in ženska, zahodnjak in staroselec, revež in bogataš, hetero- in homoseksualec. Kakorkoli že, v tej pripravljenosti pokazati ranljivost vidim temeljni pogoj za varno razpravo, v kateri mesto ogroženosti zasedeta pristnost in spoštovanje, tisti "vihar na morju" pa se pomiri in spusti zraven, v bližino. Tako zgleda pogovor, v katerem se počutimo svobodni in spoštovani v svoji enkratnosti in drugačnosti, na koncu katerega pa skoraj vedno spoznamo marsikaj v zvezi s tem, koliko smo si pravzaprav podobni. Komur se to zdi utopično, ta še ne ve za odločnost in pripravljenost verjeti (vase). To držo je potrebno graditi tudi v družbenem diskurzu, sicer si bomo pri ključnih temah še naprej zaudarjali po lažeh, ogroženosti, zlorabi in nasilju ter teptanju resnice. Taka družba pa, če sledimo njenim avtoimunskim značilnostim, kot je govoril Derrida, lahko hitro zboli, saj stresa ne izkoristi za rast in zna postati kroničen.

 

Ne glede na vse, oče, mama in otrok bodo živeli naprej, evolucija družine ali družbe ni ogrožena. Problemi v družini bodo ostali naravni in vsebinski ne glede na to, kakšne oblike je. Če sta v čem ogrožena družina in otrok v njej, so to nepredelane medgeneracijske travme in čustvene rane, zanikani strahovi, ki naše odnose preplavijo z obsojanjem, zanemarjanjem, obtoževanjem idr. konstrukti ter obrambami. Te so v službi samoodtujevanja od resnice. Ko bi enkrat vsak spoznal, da v strahu (in drugih težkih čutenjih, povezanih z našimi izkušnjami) ni nič tako groznega, v njem je skrit pomen za tistega, ki si ga dovoli čutiti, njemu je namenjen odgovor, če je le pripravljen nanj. Zaključku na poti upam, da se bo v javnosti vzpostavilo ravnovesje in soočanje zdravih argumentov, da bomo državljani na novem referendumu lahko odgovorno odločali. Naj pravna stroka javnosti pojasni "skrivnostno" srčiko zakonika in s preprostim jezikom razloži svojo odločitev. In ker je že dovolila razpis referenduma, potem naj z pristojnimi akterji in subjekti poskrbi za varno javno razpravo. Pravzaprav, naj vsak prične pri sebi pometati in najprej sebe razumeti - tako ga bomo potem lahko tudi ostali. Tako bo več jasnosti, stiska bo manjša, več časa bo tudi ostalo za to, da se pričnemo ukvarjati z resničnimi težavami.

 

Za tiste, ki prisegate na moč argumentov, priporočam obisk portala Zavsedružine.si, kjer so kredibilne informacije, tehtni argumenti in kjer so nekateri vidni strokovnjaki pustili pečat in se jasno opredelili v zvezi z zakonikom. In sodeč po ogledu nekaterih izjav, dobiš občutek varnosti, ker teh ljudi ni strah.

 

Edin Duraković