05.01.2012

Tudi zavoljo njegove pravljičnosti v njem veliko slavimo: bolj ali manj uspešno poslovno leto, dobrodelnost z Miklavžem, prihod svetlobe in otroka z Božičkom in obdarovanje z dedkom Mrazom, vmes vskoči še kakšen rojstni dan, višek pa je, če so v istem mesecu še predčasne volitve. Voščila, želje, objemi so dali nove ideje in nove zaveze, graje in obljube … kaj pa zdaj, januarja?

 

Če beremo aktualne naslove člankov na psihološke teme o zdravju, družini in odnosih, so številni povezani z depresijo, sivino in mrazom, z njihovimi vzroki in kako jih premagati z ali brez zdravil itn. En razlog je preprost, denar je začasno prekril skrbi in odšel po nakupih, zdaj pa se v pomanjkanju rekreiramo zlasti doma in komaj čakamo na nove prihodke, na nove nakupovalne načrte; ker se v resnici še nočemo posloviti od pravljičnega vzdušja, nemir pa nas posebej prevzame, ko teme vsakodnevnih pogovorov zaidejo na (med)osebna področja in naše skrbi, v čemer nas drugi ne razumejo, so do nas prezahtevni, nepopustljivi ali nesramni … in smo nezadovoljni in nesrečni, svoje razočaranje sijemo tako in drugače - ni nam všeč ta ali oni politik, glasbenik, film, povsod lahko najdemo kakšno napako, v prometu se spet jezimo, nekam se nam zopet mudi, zamujamo, čisto smo nesrečni. Stari dobri kratki stiki in konflikti - doma, v službi, med prijatelji, so spet tu.

 

Roko na srce, za takšne in podobne posledice smo bolj ali manj v sebi vedeli, saj se nam običajno ponavljajo že dlje časa, njih vzroke pa si znamo cinično presneto dobro razložiti: saj je jasno, kapitalizem je ogrozil zdrav in ustvarjalen način življenja posameznika v družbi, saj ga že lep čas sofisticirano odmika od bistvenega, tj. od njega samega in lastne človeške vrednosti in resničnih odnosov, na prazno mesto pa postavil potrošnjo, kapital, materialnost ter popačene ideale večne mladosti, zdravja, človeških potreb, ljubezni in smisla življenja. Starši so itak za luno, politika pa tej podlagi rada sledi in tako sistemsko živimo v orvelovski verziji krasnega novega sveta, v katerem smo, če ne že revni in bolni, pa vsaj nemočni in jezni na vse po vrsti. V obupu se mali človek izgubi in postane vodljiv, podredljiv. Kapitulira. Hvala bogu, imamo vsaj hobije - TV, računalnike, pretirani fitness ali hranjenje, fascinantno kroniko okoli nas. Skratka, imamo gogovsko kiber-stvarnost,  ki lepo omamlja kritično presojo in vsako iniciativo z odgovornostjo zase vred; bodo že drugi za nas preučili in prevrednotili življenje in kritično postavili nove temelje za nove podvige, paradigme in reforme, za revolucije! Mi? Mi se bomo po stari liniji na ta vlak le usedli in vse bo lepo kot nekoč. Žalostno, bi rekli, ampak tako živimo!

 

Vse dokler se kdo pošteno ne razjezi (če že to nismo mi sami), reče dovolj in spozna: da so »izmi«, visoko leteči pojmi in teoremi s svojimi sistemi, nadgradnjami in paradigmami v prvi vrsti ljudje sami, ki so vse to zgradili in s(m)o za posledice svojih izbir in odločitev odgovorni! Presneto lahkotno je kritizirati in komentirati v kavčevski preži! Iti mimo nemočnega otroka ob cesti, zapirati ušesa in oči ob zlorabah v družini? To si dovolimo, kaj pa naj naredi ubogi posameznik!? Ko je treba realnosti pogledati v oči, se ozreti vase in okoli sebe ter reči bobu bob, smo naenkrat prozorni, nič ne vidimo, nič ne slišimo. Nedopustnosti v odnosih tako dobijo krila. Res, lepo je praznovati in igrivi čas (bolj ali manj nevede) koristiti za »pavzo od resnice«. Kajti blažje in manjše so naše muke v življenju konstruktov, izgovorov, lažnih prepričanj in vseh vrst političnih mitologij v družbi. Ko nas nekdo sooči z realnostjo, pa se lotimo starih dobrih vzorcev: doma je partner kriv za obupno stanje v stanovanju in v odnosu; zaradi nemogočega in razvajenega otroka nam v družini gre vse narobe; učitelji so krivi, ker dopuščajo nasilje na šoli, naša zato ne prinaša več petic domov; tudi med zaposlenimi je že vse jasno, ko gre za njihove težave - krivi so finančniki, tajkuni in managerji z državo vred, ti pa vzvratno modrujejo, kako je z vsem začela pravzaprav ZDA; tu so seveda tudi vedno aktualne afere, v katerih je kazalec glavni medij za projekcijo ogorčenosti in ogroženosti. Stop!

 

Civilne družbe, ki je gibalo sprememb, pa se ne spoštuje dovolj, da bi slišali in začutili besedo, modrost ali dobro prakso uspešnih posameznikov in organizacij, vrhunskih strokovnjakov, umetnikov in  športnikov – ti so vzor kako je treba naprej, kako naj se odgovorno soočamo z izzivi, ki so pred nami. Prav po otroško nam sporočajo: bodite iskreni in to, kar ste, delajte kar znate z ljubeznijo in pokončno držo in ne obupajte! Prav lačni smo te spodbude, tega sočutja in te odgovornosti. Pozaba nas tepe po glavi, saj najprej smo ljudje in če kot takšni ne delamo varno in ne ustvarjamo pogojev za razvoj, bomo težko spontani, kreativni in uspešni partnerji, zakonci, starši, strokovnjaki, politiki itn. Če že govorimo o praznovanju, na le-to ne bo sredstvo umika, ampak način kako se posloviti od nečesa zato, da pričnemo nekaj novega, s prazniki in običaji poskrbimo za to, da se spominjamo in soočamo, ne da pozabljamo. Tako pa se držimo preveč k sebi, ogroženi in negotovi, z bolj ali manj sprejemljivimi maskami načete samopodobe zapuščamo in vstopamo v raznovrstne odnose. Govorimo to, kar bi radi slišali drugi, delamo v strahu, da nas ne bodo pozabili ali zavrnili in zopet pozabimo nase...

 

Seveda priznam in vem, da ni vselej in povsod tako žalostno in depresivno, saj pravzaprav ravno to dejstvo daje ljudem luč, da drugi ne obupajo. Zato pustimo decembru naj gre in izzveni, mi pa si januarja ustvarimo priložnosti za nova spoznanja, vendar ne z umikanjem, ampak s soočanjem. Zlasti soočanjem s seboj, lastnimi strahovi, travmami, skrbmi in žalostjo. Dajmo urediti najprej lastno tapiserijo izkušenj. Če bomo sebi postali pomembni, bomo tudi drugemu, pričeli bomo poslušati in sodelovati, pa najsi gre za intimno, poslovno ali politično partnerstvo. To pa pomeni obračunati s preteklimi, tako političnimi kot družinskimi zgodbami, sicer njih bolečine vztrajajo v aktualnih odnosih in nas s starimi odzivi namesto da spodbudijo navzgor, kujejo k tlom.

 

V zaključek: ko se odločimo za stik s seboj, se ne ustrašimo več moči nezavednega v nas in ne zbežimo v konstrukte. Ker dobimo besede in si jih dovolimo začutiti, le pravilno jih je treba izbirati in posredovati (če nam ne gre, si poiščemo pomoč, da utrdimo pristop). Te pa potrdijo šele dejanja, čvrste odločitve in odgovornost. Tako bodo obvladljive tudi znane in manj znane razlike in drugačnosti, tiste med spoloma, ljudmi, rasami, prepričanji, kulturami. S tem bo nezavedno, ta bazen iracionalnega in neznanega postalo poznano, bo v funkciji zavedanja, ustvarjalnosti in umetnosti; odtod razumemo, čemu umetnost zna prehiteti znanost oz. čemu je znanost pogosto t.i. vršilec dolžnosti umetnosti, saj jo prehiteva ravno z občutenjem, in le-to je vedno pred besedo, pred logosom, ki te občutke šele uredi. Kakorkoli že, v tem procesu mi pridobimo nadzor, ki nas dela odgovorne ljudi. Stisko naših medosebnih odnosov sproža ravno izguba nadzora nad impulzi, nad svetom duha/duše, ki govori skozi naše telo: tj. ne obvladamo sami sebe, svojih notranjih konfliktov in ne razumemo povsem posledic svojih besed in dejanj. Ne pozabimo, otrok postaja odrasla osebnost tako, da se varno razvija, osebnost postaja človek z izkušnjami in samozavedanjem, tj. s procesi, ki se nikoli ne končajo in se dogajajo v prostoru naših medosebnih odnosov.

 

Razvoj je, grobo in preprosto rečeno, umiranje starega, da lahko nastane novo. Je vedno neko ločevanje in poslavljanje, ki predpostavlja srečanje z novim. V tem pa je neka cikličnost, ne premica, gre za krožno zavest, ki jo je naša materialistična kultura zgodovinsko že poznala, a jo z razvojem civilizacije zapustila, ker se ni zavedala njene vrednosti in pomena za vrednost življenja in smrti - premalo jo je poznala, zato se je je bala; ker ni vedela kam z njo, jo je spravila v varne okvire primitivnega, drugotnega, staroselskega, arhaičnega. Le poglejmo okoli sebe, vse gradimo navzven in navzgor! V terapiji temu rečemo, da jo je potlačila v nezavedno. S tem pa je avtomatično zašla v slepo ulico pozabe, saj nas zgodovina (beri: družbeno-politična dejanja in posledice) sama uči, da je ta arhaična sestavina še kako naša, le spoznati in urediti jo je potrebno. Končno, v 20. st. je znanost ugotovila, da je arhaičnost za družbo ravno tisto, kar je za osebo nezavedno. Tako povežemo krog in z vso upravičenostjo trdimo, ok, če to zdaj vemo, zakaj se potem iz vsega tako malo naučimo? Zdi se vprašanje za milijon, ampak sam menim, da je preprosto, gre le za to, da se še nismo pripravljeni od-ločiti.

 

Zato starši, strokovni delavci, kulturniki, umetniki in politiki - ne pozabljajmo prehitro in si pomagajmo, dajmo se v to pripravo in v tako težko pričakovani stik. Da ne pozabim, dragi december, hvala ti za vse pravljične trenutke! Sedaj pa novim izzivom naproti in po navdih, tudi za pravljice.

 

Edin Duraković