22.11.2011

Prejšnji teden sem bil v zaporih - nič kriv, povabljen sem bil na pogovor za strokovno sodelovanje v svetovalno-pedagoškem procesu z obsojenci. Na »dan D« se usedem v avto in na megleno pot naproti izzivu. Prvič obiščem sedež največje slovenske karceralne organizacije, Zavod za prestajanje kazni zapora na Dobu pri Mirni.

 

Society, have mercy on me, 
I hope you're not angry if I disagree,
Society, crazy and deep,
I hope you're not lonely without me.

Eddie Vedder, Society

Občutki in besede
Sproščena vožnja je trajala do srečanja s prodajalko iz trgovine v Mirni, ki jo povprašam za usmeritev do zaporov. Po reakciji zaznam nelagodje, očitno je beseda zapor dovolj močna,  da tudi v očeh lokalnih ljudi dvigne obrvi, odpre pogled in jih spomni, da živijo nekje blizu ... Zahvalim se in ob odhodu v vozilo tudi sam nesem nekaj tega nelagodja, beri - tesnobe. Nič hudega, nadaljujem z vožnjo in se potopim v misli, v radiju nekje 500m od cilja nevede zgrešim pravo cesto, kamor me vrne usmeritev mimoidočega krajana. Upočasnim, obrnem pogled naokoli in se sprašujem zakaj na križišču ni kažipota, pazite - do največjega zaporniškega kompleksa v Sloveniji?

Dvosmerna cesta, ki vodi do parkirišča na griču je, zanimivo, fizično ločena, vmes nasad dreves. Parkiram, preverim kazalce, 20 min pred dogovorjeno uro. Ravno dovolj časa za vtis ali dva, stopim ven in se prepustim občutkom, filmska panorama: vlažna svežina in pogrebna tišina, pogled se odpre navzdol na sivo-rumeni kompleks, nad katerim se sprehaja megla, stran sem kakšnih 300m, a se ne sliši nič, v daljavi preleti nekaj ptic, pustijo zvok ali dva, mrakobnega vzdušja ne spremenijo. Pogledam tablice parkiranih vozil - CE, MB, GO, KP, KK, NM, LJ, KR ... obiskovalci. Malo vstran opazim žensko resnobnega videza, z vrečko v roki hodi naproti avtomobilu, se ustavi in gleda v tla, privleče ključe iz žepa, odklene, v avtu sedi kakšno minuto nepremična, nato vžge in odpelje. Je že tako, obiski zapornikov spremljajo vzdušje žalosti in nemoči. Nisem se pustil preveč zmesti, vedel sem zakaj sem tu, iz žepa potegnem bliskavico in ovekovečim pogled. Iz avta vzamem torbo, zaklenem in grem.

 

Prvi stik z uslužbenci
Na vhodu upravnega dela stavbe že mrgoli uslužbencev, ki hitijo k dnevnim opravkom ali pa je morda malica, ker je ravno taka ura. Policist na recepciji me vljudno sprejme, registrira, med čakanjem sede opazujem mimoidoče, prebiram vtise, vsake toliko preberem kaj z bližnje oglasne deske. Opažam, da je največ policijskega kadra, kakopak, pa administrativnih delavcev in peščica strokovnjakov, ki s polnimi rokami dokumentov hitijo po preddverju in hodnikih. Tu je tudi znani obraz iz medijev, bil je šef zavoda. Nič, zamuja se, počakam še par minut, se sprašujem o tem in onem, počvekam z mimoidočimi.

 

Pogovor in varnost
Po stopnišču vidim osebo, ki z razdalje pozdravlja, opraviči se za zamudo in me povabi v sejno na pogovor. Ta se prične povsem običajno kot večina, o kvalifikacijah, projektu in pričakovanjih, o možnostih in omejitvah ipd. Kar ne bom pozabil, sta občutek nemoči in paradoks, povezana z vprašanjem kako lahko ZD terapevt pomaga obsojencem v zavodu. Spoznavam, da gre za zapleten in neučinkovit odnos med strokovnimi delavci, zavodom in uporabniki, pri čemer se vloga terapevta - po njihovem mnenju - kot smiselna kaže le pri problematiki odvisnosti od drog in alkohola, saj da je cca. 40% obsojenih tako ali drugače zasvojenih. Vse prav, ampak hladen tuš je v tem, da je ne glede na strokovni profil, sodobne pogoje strokovnega dela, usoda strokovnega delavca zavoljo stroge pravno-formalne organiziranosti postopkov in spremljajoče administracije, svinčeno zapečatena v okvire pasivnega uradniškega poklica. Welcome to the real world! Čutim jezo in razočaranje, hkrati mi je vseeno, sredi vsega je pa v resnici velika žalost. Se tako počuti zapornik potem, ko se zapahnejo železna vrata?

 

Ogroženost in nemoč 
Hitro postane jasno, da bi na pedagoško-svetovalnem projektu le spremljal obsojenca skozi individualno dogovorjen in usklajen diagnostični program vse do njegovega pogojnega oz. dokončnega odpusta. Na terapevtske intervence in globinsko delo lahko pozabim, saj se delo giblje po predpisani administrativni črti, improvizacije in terapevtskega momenta ni. Zato terapevtske evalvacije preprosto ne more biti. Roko na srce, tudi nekega občutka svobode in sproščenosti med poslušanjem razlage komisije ni bilo. Odtod razumem stališče strokovnih sogovrnikov, da po strukturiranem terapevtskem sočutju na projektu preprosto ni potrebe. Baje da ga še pri obstoječem terapevtskem delu z odvisniki ni v izobilju, saj kaznjenci že privzeto neradi sodelujejo, ker delajo po liniji manjšega odpora. Zakaj bi se potem zavod trudil, če sami niso pripravljeni na delo?, sporoča drža komisije. Čemu potem pravite, da so pri delu zaželene terapevtske izkušnje?, vprašam, saj mi vse skupaj zgleda nejasno in tudi neresno. Protislovnega odgovora ne komentiram. Več kot sprašujem, bolj se člani komisije odzivajo ogroženo, odziv sistema v katerem delajo mi pač ne dovoljuje drezati v rano, ker se lahko samo še bolj pogrezamo v bolečino, čemur pogovor ni namenjen.

 

Sistem brez intervenc - sistem brez upanja
Kadrovska struktura zaposlenih – stanje najbrž traja leta – je s celotno sliko tako ali drugače sprijaznjena in nemočna, češ, o čem pa naj mi sanjamo tukaj? Saj da to ni prevzgojni dom, gre za zapor ipd. Ob tem se spomnim zgodb iz časopisja in drugih medijev o prezasedenosti celic, o težkih bivalnih pogojih, o težavah zaradi premajhnega števila strokovnih delavcev glede na potrebe in posledičnem poklicnem izgorevanju, pa o prekinitvah delovnega razmerja uslužbencev, o problemih v zvezi z zlorabami v zaporih ipd.

V očeh prisotne komisije se je vpričo vsega dalo za trenutek celo videti in občutiti ranljivost - razočaranje in nezadovoljstvo, prikrito z utrujenostjo in izčrpanostjo v smislu, tukaj se dela, pustimo to, kar ne moremo spremeniti, zato nehajmo z nebulozami. Ne vem, jaz sem tako za trenutek ali dva žalostno pogledal dol in to počutje komisiji priznal, katere člani so se le spogledali v smislu, ok, kaj pa je z njim? Nič ne de, takoj za tem pride jeza, saj gre pri vsem tem za celo sistemsko depresijo. V primežu sodobne penološke paradigme in birokratskega sistema se izčrpava zmožnost svobodnega, neodvisnega strokovnega dela v programih reintegracije. In tu sem nakazal, da me sodelovanje v takšnem kontekstu ne zanima, tu učinkovitost niti ni mogoča, ker je pri delu vse premalo znanstvene strukture in svobode ter vse preveč pravno-formalne strukture in omejitev. Ko se klima zaporniške nesvobode in nemoči naseli in zasidra v strokovnih odnosih, tam prevzame dinamiko in onemogoča terapevtski odnos. Potem je treba ukrepati. Če pogojev ni možno spreminjati, se sistemu bodisi upreš ali pa greš...kaj pa drugega počnejo otroci, ko jih odrasli ne uslišimo v temeljnih potrebah? No, dokler sami ne postanejo obupani zaporniki, opiti z nemočjo.

 

Ne obup, pač pa slovo
Preden odidem jih še vprašam kje potemtakem čutijo poklicno in osebno zadovoljstvo na delovnem mestu? Naseli se sram in blokada, nato pa nenadoma nekdo začuti, da je potrebno "gasiti" klimo in nepristno izjavi, da je zadovoljstvo relativna stvar in da ne morem tega spraševati, saj ni enoznačnega odgovora in še kaj, kar nisem želel poslušati ... čemu ni odgovora na preprosto vprašanje? Ker je priznanje oz. resnica povezana z bolečino, kaj pa drugega. Toliko o iskrenosti in pogumu. Odziv, ki sem ga prejel sporoča ne samo da ni zadovoljstva, ampak to, da so ljudje v službi le zato, da je v kriznih časih ne bi izgubili. Tako se ob slovesu skorajda zgodi, da sam izgubim oz. pozabim lastno torbo.

Pomembna ekskurzija je le delček velike zgodbe o slovenskih zaporih, ki se sicer trudi ponujati odgovore za vse te uboge ljudi, vendar je zame tu vse preveč temeljnih vprašanj, ki potrebujejo tako medosebne kot sistemske rešitve. Kot posameznik vidim upanje predvsem v "zunaj-zaporniškem" preventivnem delu, ki preprečuje zlorabe, nasilje in kriminal, ter posredno ovadbe, tožbe in zaporne kazni. Terapija omogoča temeljno varnost za razvoj, poglablja osebno zavedanje, opremlja z odgovornostjo in ljubeznijo v osebnih, partnerskih, družinskih in tudi delovnih odnosih. In je vsekakor še kako možna in potrebna tudi v zaporih, ampak to je že tema kakšnega drugega in drugačnega pogovora.

 

Srečanje s seboj
Znana je floskula, da so zapori davek civilizacije, toda mar ne obstajajo zato, ker z njimi družba uravnava lastno nemoč, da bi vzgojila oz. omogočila pogoje za varno družino, za razvoj? Zapori so v tem pogledu ironija in cinizem humanosti, človeškega razsvetljenskega ponosa. Zapiranje kot aktivnost prevzgoje je ne-varna pot neurejenih medgeneracijskih, medkulturnih in družinskih odnosov, ki opisujejo antropološki manko sočutja, ustreznih veščin in usmerjanja v odnosih. Tu je nemoč otroka, da bi ga odrasli slišali, začutili in mu varno odgovorili. Zapornik je s te perspektive otrok, ki je postal sebi in drugim tako navaren, da ga sočutje več ne more umiriti, in ker mu ga družba kot konstrukt niti ne more dati, mu le prisilno odvzame svobodo gibanja in pot do psihosocialnih potreb - "vzgoja" s korenčkom in palico. Ne želim penološko razpravljati o tej in oni pravičnosti ali mešati področja (pre)vzgoje, temveč le poudariti perspektivo. Starši, smo si kdaj pri vzgoji priznali nemoč? Kolikokrat smo otroka posedeli za par minut, da se umiri, kolikokrat našeškali ali celo zaprli v sobo, ko ni šlo več? Premlatili ali zanemarjali? Kako reagira otrok v tem in kako bi odrasli, ko bi to doživljal? Preprosto: z jezo in besom, ker smo ga ponižali v njegovem jedru, dokler ne obupa in pade v depresijo.

 

Spoštovani vzgojitelji in država, kje bomo najprej pričeli graditi varnost in kaj smo pripravljeni za to narediti?

 

Edin Duraković