28.10.2011

Čas daril, obiskov in druženja v domačem okolju, v družbi, v službi je za večino preprosto lep. Pa ne le decembra, priložnosti so praktično vedno. Otroci prav brbotaje pričakujejo velika in mala presenečenja, odrasli z njimi ta čas doživljamo kot prisrčno »daj-dam« igro. Tudi velikih otrok nas je kar nekaj takšnih, ki smo radi zraven, ko gre za obdarovanja in praznike. Kaj pa tisti, ki v tem ne vidijo in ne čutijo te lepote, pač pa se ravno takrat prikrade nelagodje ali stiska in se pred vsem tem bodisi umaknejo ali pa sebi in drugim povzročajo skrbi?

Praznovanja in svečanosti so za ene barviti, dišeči dogodki, ki jih pričakajo z nasmeškom, drugi že bolj ravnodušno - pa naj bo, če že mora biti, tretji pa kar nekako potihnejo ali jih je celo groza – kako bo izpadlo, kaj izbrati, kako se obnašati, se bom z darilom ponižal, bo vesela, kako bo(m) sprejet(o)? Dnevi prijetnih opravkov, lepih misli in sproščenosti se za marsikoga lahko sprevrže v mučen proces. Na eni strani gre za čas, ki ga uravnavajo družbeno-kulturna pravila vedenja glede na okolje, v katerem živimo, po drugi pa je za vsako družino in vsakega izmed nas to čisto osebna stvar, ki jo doživljamo intimno. Ta drugi, (med)osebni vidik nas še posebej zanima. Iz izkušenj vemo, da kar je tej intimnosti domače in znano, tako tudi mi v veselih časih, kot rečemo, »zvenimo«. Glasbeniki dobro vedo, da kitara zveni ne le skladu s poreklom lesa, kvalitete strun in izdelave, ampak s tem, kdo in kako jo igra; torej glede na »počutje« v kitaristovih rokah. Prav podobno je z zvenenjem v odnosu otrok-starš, saj ravno harmoničnost oz. razglašenost, če poenostavimo, odnesemo s seboj v svet.

Ob rojstvu so prazniki nekaj, v kar smo vrženi. Sprva smo mi sami Darilo vseh daril, smo božji Dar - za starše, dedke in babice in za celo sorodstvo vred. Smo srčkana štruca in prijetno presenečenje za prijatelje, pogosto pa tudi – zlasti ko se božji Dar dere, pa le »neprijetno dejstvo« za mimoidoče v parku ali za čakajoče v zdravstvenih domovih, kaj šele na občini. Ampak čas beži in tudi dretje se umiri. Že naslednja leta smo sami v vlogi obdarovanca in hop, spet je vse veselo v objemih bližnjih in kamionih »pleklasnih dalil«, ki jih najpogosteje niti ne potrebujemo. Namreč, potrebe otroka prepogosto menjamo za želje, predvsem pa kot nadomestilo za tisto, česar jim starši nismo omogočili, ko so to zares potrebovali (npr. kvaliteten čas).

Kakorkoli, tu so prva vprašanja: kako smo praznovali? Kdo oz. kaj nam je ostal(o) najbolj v spominu iz tega časa? Kako smo se počutili mali slavljenci in kako kot mladostniki, ko smo sami obdarovali – smo bili lepo sprejeti, zavrnjeni, nič posebnega? Kdo je bil tam, ko smo praznovali, smo koga pogrešali? Kako so starši nastopali v teh intimnih zgodbah, bratje in sestre, pa stari starši, prijatelji? Je bilo vzdušje toplo ali ne, iz leta v leto podobno? In kako so se drugi veselili z nami, navezovali stike? Vedno je v tem kaj posebnega, ne vem pa koliko se vsega še spomnimo? Tu so še drugi pomniki, zakramenti, godi, pa družinski jubileji in številne druge priložnosti, ko smo zraven na polno ali pa se umaknemo, izostanemo, se jezimo, kregamo in tako sebi kot drugim povzročamo skrbi. Kakorkoli že, te izkušnje živijo z nami tudi v odraslosti.

Na splošno vemo, da če gre za osebni jubilej bo glede na razmerje (sorodnik, prijatelj, kolega, znanec) in njegovo bližino pripravljen tudi dar. Izbiramo nevtralna ali splošna darila za splošne socialne situacije in pa posebna darila za tiste posebne. Lahko pa se nam dogaja, da vse skupaj malce pomešamo. Toda odgovori, ki jih iščemo so: kako je s počutjem ob tem? Kakšno/kaj bo darilo in obdarovanje, ko se v odnosu počutimo prijetno in lepo, kakšno pa, ko se ne? Kako je, če pri tem sploh nimamo nekega odnosa z osebo? Bomo tam ali ne, bodo presenečenja? Ali obdarujemo, ker čutimo, da moramo ali ker si to res želimo, in ali znamo darilo sprejeti? V teh situacijah učinkujejo pretekle izkušnje, ki,  bolj kot smo pripravljeni priznati, vodijo naš odnos do ritualov in odzivanje nanje.  Ko smo v odnosu obdarovanja, gre vselej za določeno obliko bližine, ko ne darujemo le izdelka ali storitve, ampak tudi simbolno vrednost oz. pomen z energijo (občutki); gre za sporočilo, ki ga z darom nosimo do prejemnika; obratno velja za tistega, ki sprejema, saj je proces vzajemen. S tem se obdarovanje kaže kot dinamičen in večplasten proces tako za opazovalca kot udeleženca. Če smo v stiku s tem, kar se dogaja v odnosu, bomo videli, da v njem nastopa veliko takšnih in drugačnih sporočil.

Osebe v odnosih in skupaj z njimi vselej komunicirajo, verbalno in neverbalno, metaforično in enoznačno; posredi je veliko telesne govorice, zato je že odnos kot tak eno samo komuniciranje. Sporočamo predvsem kako smo, kaj nam pomeni in ali sploh smo (v odnosih). Sebe, druge in svet ocenjujemo po sebi na način lastnih izkušenj - o tem kako vstopamo v odnose in kako navezujemo stike ipd. Ta je lahko bolj ali manj varen, pristen in ustvarjalen. Vzdušje ob obdarovanju, kot smo ga mi živeli, je tisto, ki bo sodoločalo ravnanje v daritvenih situacijah. Če je npr. v teh odnosih (bilo) prazno, najbrž tudi nas ne bo, ko nas bodo pogrešali ali pa tam ne bo česa, kar bi moralo biti. In če je tam bilo česa preveč, se bomo tudi sami v tem »oglašali« podobno pretirano.

Če povzamem, veseli čas bo običajno prisoten in iskreno tak med pristnimi in spontanimi ljudmi, ki so v stiku s tem, kar čutijo, da so -  četudi se znajdejo slabe volje ali v stiski. Vsi imamo pravico biti v stiski in vsi imamo potrebno po sočutju. Pomembno je, da smo si zmožni priznanja in pokazati pravi stik s seboj in pripravljenost, da nekaj ukrenemo z lastno situacijo. Sicer je lahko tudi svečani čas za precej črn in naporen.

Torej, kako (bo)ste vi v veselih časih?

 

Edin Duraković