14.12.2010

Mednarodna komisija letošnjega 5. Foruma inovacij je našemu terapevtskemu modelu dodelila drugo mesto v kategoriji inovativnih storitev. Prireditev je potekala 2 in 3. decembra na GR v Ljubljani. Laskava nagrada sproža asociacije, premišljanje, refleksijo o tem, kar počnem.

 

One cannot be forever innovating, I want to create classics.

(Coco Chanel)

Dogaja se nadgradnja tega, v kar smo kolegi in kolegice od samega začetka verjeli: RDT dobro dene. In glas učinkovitosti pridobiva na krilih, na kar smo terapevti seveda ponosni. Samozavest stroke je v širših družbenih razmerjih pridobila na dodatnem priznanju, v istem vetru pa tudi dodatno odgovornost. Tega se nas več kot 200 terapevtov in 25 centrov po Sloveniji še kako zaveda. Ta poklic je seveda razumljen kot stil učečega se odgovornega življenja. Nenazadnje je odgovornost to, kar med drugim skušamo prenesti posameznikom, parom in družinam, ki prek ozaveščanja preteklosti v življenje vnašajo trajno ugodne spremembe.

O inovativnosti nasploh ve stric Google več kot vsi, o inovativnosti RDT pa se nekaj da prebrati tudi na naših spletnih straneh (npr. tukaj). Kaj je meni dal ta model, da ga priznavam kot inovacijo? To razumem bolj po svoje. Na neki točki v življenju sem izbral raziskovanje (tudi svojih) odnosov kot poklic, ki mi po marsičem ustreza in mi omogoča, da življenje in odnosi pridobijo na prepoznavnosti, na stilu. Za to moram garati, delati na sebi z odnosi in v njih. Ja, tega sem se ne tako daleč nazaj šele pričel dobro zavedati. Ta izbira mi narekuje nenehno soočanje s tem, da v odnosih ni nič samoumevnega, čeprav se lahko tako zdi; da za vse, kar se nam zgodi obstaja razlog in namen; da se je za ustvarjalno življenje in varne odnose potrebno odločati vsak dan in vsak dan to tudi vrednotiti. Zato v odnosih pregovorno težko govorimo o slučajih. Vprašanje za vsakega od nas pa je, koliko v to verjamemo in koliko to lahko prepoznamo kot izkušnjo. To je zame (bila) novost, ki nosi učinke.

Vsakič, ko se odpravim na terapijo, predavanje, delavnico čutim in imam v mislih ljudi, moje sogovornike, s katerimi stopam v profesionalne odnose in s pomočjo katerih se tudi sam razvijam. Vsakič znova so tam takšna in drugačna čustva, misli, pričakovanja, vznemirjenost, želje... Koliko je pri tem inovativnega ne vem, to vedo povedati ljudje s katerimi delam. Novost pa je vsakokratni rezultat globinskega procesa: majhna sprememba na bolje, drugačen in bolj varen odziv, spremenjena perspektiva, nadgradnja dosedanjosti in tako novo upanje. Revolucije tukaj ni doma, je pa evolucija in integracija. Več kontrole - notranje in zunanje, več perspektive, več globine v vsakodnevnem življenju. To je novo in je ne samo dobro, ampak tudi trajno. Preprosto rečeno, razvoj se da začutiti.

Ko gre za ljubezen in varne odnose pogosto pomislim, kako preprosta in mila se zdi znanstvenost terapije na območju sočutja. Celoten korpus raziskovanja in zgodovine se, pogojno rečeno, v terapevtski praksi steče v pesem, v preprostost varne, svobodne, pristne in spoštljive (meta)komunikacije. Kakor da je v takšnih trenutkih celotna znanost o odnosih pripravljena priznati svoj dolg čisto naravni zmožnosti predelovanja odnosov - tj. sočutju. Ki nam omogoča odpiranje novih prostorov v možganih, v telesu in življenju.

Kakorkoli že, prepričan sem, da je inovativnost pravzaprav v novem načinu pripovedi. Modrost se še vedno črpa iz ogromnega bazena znanega in starega. Tako sodobno zveni klasika.

Edin Duraković